#april20 2022, sreda

S sodelavko sva prečkala prometnico, kjer to ne bi smela, ker nisva vedela, kje je prehod za pešce skozi gradbišče, pa mudilo se nama je, ker me je zadržal klic stranke, na dogovorjenem mestu pa je že čakala druga nestrpna stranka. Letos je volilno leto, zato se povsod nekaj prenavlja, zlasti ceste, križišča, ulice. Čeprav sem približno četrtino svojega delovnika terenski, ne sledim vsem zaporam in omejitvam v javnem prometu. En stari, debeli in na videz zanemarjen na kolesu je prav takrat, ko sva prečkala oziroma želela prečkati, pa se je zbal, da naju povozi, komentiral, da tu ni primerno prečkati cesto. Problematično zame, ker je to povedal na neprimeren način. Če ne bi bil nosil službene jakne, ko je to izustil, bi ga majkemi ozmerjal in ga nagnal, naj se mi spoka izpred oči. Koleričen sem, sploh ko sem pod stresom, pod stresom pa sem, ko sem v časovni stiski. Nimam potrpljenja nad ljudmi, ki se v družbi vedejo, kot da so nekaj več. Sekundo ali dve samo za tem pa nama je delavec z gradbišča zaprl začasen prehod in namesto da bi naju usmeril na pravi kraj, kjer je prehod omogočen, je zmogel samo stavek, da tukaj ne moreva skozi. Jebela vam cesta narod in obnašanje. A misliš, da v tej džungli iščem pot do dopoldanske kavice ali kaj?!

Moj poklic je pomagajoč, zato bi naj ohranjal vero v človeka in da je delo, ki ga opravljam, poslanstvo. Pri meni ni ravno tako. Človek serje in sranje smrdi. Če bi pojasnjeval, zakaj delo in pomoč ljudem ni obiranje cvetlic na pomladnem travniku, me ne bi razumeli in bi koga neposled postalo strah socialnih delavcev. Že dovolj je načet naš ugled. Ker ljudje niso samo dobri in nedolžni, prijazni in ubogi. Vsaka zgodba človeka, še tako tragična, nima samo dve plati ampak dosti dosti več teh. Ljudje s svojimi življenji ne pišejo pravljic in na nobenega svetnika na tem svetu ni za naleteti.