#april15 2022, petek

1

Med jutranjim tekom mi je na misel prišel pust v prvem razredu osnovne šole. Mati me je napravila v kustum dinozavra, ki ga je sama zašila. To je bil njen projekt, manj moje otroško veselje. Na obrazu sem imel dinozavrovo masko. Gledal sem skozi dve luknjici, ki sta bili narejeni za oči, dihal skozi dve luknjici na predelu nosu. Kostum je bil carski in kasneje nagrajen v izboru za naj šolsko pustno masko, ampak premikal sem se okorno, švic je po kapljicah polzel z obraza na notranjo stran plastične maske, za seboj sem vlekel dolg dinozavrov rep. Za rep so me sošolci lovili, se spomnim, in se neizmerno zabavali, ker se nisem mogel braniti v tej napihnjeni postavi. Strašno hudo mi je bilo, spomnim se, da sem bil na robu joka, večkrat. Morda sem kdaj tistega dne v šoli tudi zajokal, sam pri sebi za masko, ne vem, morda sem spomine potlačil, že tako dolgo je od tedaj. Želel sem si biti enostavno in preprosto policaj ali kavboj, da sem bolj svoboden pri gibanju in bolj enak drugim. Doma se o tej izkušnji ni dalo pogovarjati. Morda se nismo znali ali pa je to moja osebnostna poteza, da bolečine raje predelujem sam. Skratka, med tekom sem podoživel nekaj tistega strašnega koktejla čustev. Razlika je le, da sem bil to jutro čisto sam s sabo, tema vsenaokrog, nikjer seveda nikogar, ker je večina še v svojih posteljih, jaz pa med njivami, telesno in duševno močan, da bi lahko pretekel maraton kar tako in takoj zdaj. Večina mojih takratnih sošolcev je bila samo otroško razposajenih, nič zlega ni bilo v njih, sem bil pa takrat najšibkejši zaradi nečesa, kar nisem jaz, zaradi pustne maske. Priložnost, da so me zbadali, verjetno tudi iz nevoščljivosti, sem jim prinesel na pladnju Ko bi lahko bil junak, me je ambicija starša naredila žrtev. Zdaj, zgodaj zjutraj ne glede na vreme pa sem sam pri sebi junak, ker čutim vse moči, ki so potrebne pri človeku, da to zmore. Zdaj je večina tistih mojih sošolcev že okornih, kot sem bil sam v dinozavrovem kostumu.

2

Izpod domačega tobogana pod igralnim stolpom sem včeraj zagledal štiri štrleče dele vijakov. Zmrazilo me je, že sem si vizualiziral katastrofo, ker so na izjemno nevarnem mestu, da si otroci med igranjem pod stolpom hudo poškodujejo glavo. Strašno, da konstruktor te nevarnosti ne vnaprej predvideval in strašno, da sem to nevarnost zaznal komaj zdaj po približno desetih mesecih uporabe. Takoj ko sem imel priliko, sem vzel vbodno žago in hobličbter se lotil palete, da bi izdelal in namontiral ščit čez vijake, ki so poštrleli izpod tobogana. Malega sem usmeril k ženi, da bi v miru naredil, kar sem se lotil, in da bi bil mali na varni razdalji za vsak slučaj. Zaradi brnenja žage nisem slišal, da sem malemu strl srce. Jokal je tako glasno, žena ga ni mogla pomiriti. Spoznal sem, kar se je zgodilo, snel zaščitna očala in mu jih ponudil v uporabo. Stekel je v moj objem. Opravičil sem se mu in mu dovolil stati bliže. Rekel je, da me bo čuval in dejansko me je z malimi rokami držal za nogo, ko sem obdeloval les. In danes zjutraj, ko sem pritekel domov, je v kopalnici na kahlici gledal slikanico, v kateri je oče z delavskim orodjem in ob njem otroka, da mu pomagata pri delu. “Ati, odi se, pridi sem!”, me je vabil k sebi in mi kazal, da imam isto orodje kot ati v tej knjigi. Prav toplo mi je postalo pri srcu.