#april14 2022, četrtek

Spet imam občutek, da se dnevi obračajo tako hitro, da ne sledim spremembam. Dan je enak dnevu in ko pride vikend, je za vikend načrtovanih toliko opravil, da potem čakam, naj pride spet delovni del tedna, da zamenjam obveznosti. Če pogledam okrog sebe, po soseski, se zdi, da so ljudje ful uspešni pri uresničevanju svojih načrtov. Veliko jih nekaj dela ciljno, izgledajo srečno in da obvladujejo svoja življenja. Ob tem zapadem malo v slabo voljo, ker se mi zdi, da večini dosti bolj uspeva, medtem ko se meni zdi, da prepogosto tečem za valovi, ki se od plaže odbijejo nazaj v morje, dokler se ne razvodenijo. Lovim jih in jih ne ujamem. Moker sem in utrujen, brez da bi zajahal kak val.

Potem pomislim, kdaj sem imel dopust, dopust kot dopust? Ne pomnim. Morda tistih nekaj dni sredi poletja, ni bil cel teden, ko smo bili na morju? Dopust, ko ga uradno koristim, je namenjen varstvu otroka ali opravljanju nujnih obveznosti, zgodi pa se tudi nemalokrat, da sem takrat v službi. Tako nevajen sem dopusta, da bi mi bil dodaten stres, če bi se znašel doma, medtem ko bi bili vsi nekje na svojem običajnem mestu (v službi, šoli, v vrtcu). Notranji nemir mi ne bi dovolil ležanja na kavču pred televizorjem, medtem ko bi od zunaj slišal zvoke tega ali onega delovnega stroja in pridnih sosedovih delovnih mravelj. Niti si ne želim dopusta. Želim si samo, da bi bil vsak dan običajen in da mi nikoli ne bi zmanjkalo energije.

Pomislim, da sem morda tudi letos zafrknil z doziranjem vitamina d, da mi ga morda primanjkuje in da je to razlaga, zakaj se zdaj tako počutim. Morda gre za blago obliko spomladanske utrujenosti in morda je res, da jo povzroča nizka raven vitamina d v telesu, ker ga je bilo preko zime premalo in so se telesne zaloge izčrpale. Kaj-pa-vem. Ampak potem se ne bi počutil čudno, da si sploh postavljam taka vprašanja in da razmišljam o teh nesmislih. Da bi bil normalen, se moram ozreti po svojih vrstnikih in si predstavljati, kakšne dileme in misli se pa njim porajajo, kako živijo in kaj so njihove bistvene skrbi. Če pa pogledam z druge strani, mi nič bistvenega ni prikrajšano, imam vse izpolnjene pogoje za srečno in zadovoljno življenje.

Pa saj sem srečen in zadovoljen, zavedam se svoje priviligiranosti. Ampak človek se sme spraševati tudi o stvareh, ki presegajo njegovo sposobnost razumevanja sebe v svetu tukaj in zdaj. Ali? In si srečen, če si ne dovoliš zastavljati vprašanj, ker si nanje ne znaš odgovoriti?