#april13 2022, sreda

Ponoči sem imel tako žive sanje o občutku lakote, da ko sem se na pol predramil, v smislu, da najdem drug položaj oziroma ga zamenjam, da bi najraje šel v kuhinjo in si delal sendvič za sendvičem. Veganskega seveda. Žrl bi kruh, na kateri bi bila šnita rastlinske salame brez vsebnosti jajc, mleka in drugih sestavin živalskega izvora. Še veganski sir, kečap, kumara in podobno. Basal bi se. Potem se mi je vklopil razum, ki mi pravi, da po osmi uri zvečer ne jem in da se postim do osme ure zjutraj naslednjega dne. Tako skrbim za poldnevni post, da si telo opomore od mojega prekomernega žrtja. To omejitev sem vpeljal že pred meseci in mi ustreza, da si ponoči telo učinkoviteje spočije in da se bolje počutim.

Znanka me je soočila z zoprnim retoričnim vprašanjem, kako bom vzdrževal preveliko domačo hišo, ko dedka ne bo več, sploh pa, ko bova ostala z ženo sama v njej. Nimam pojma. Nimam odgovora, čeprav si s tem nenehno razbijam glavo. Pizda, še drugi vidijo, da bo to sranje.