#april08 2022, petek

Moraste sanje. Zgodi se tu in tam, da me kaj med spanjem preganja. Saj vem, preganja me moja nezavest, ampak tu in tam me torej preganja. Res je tudi, da ko spim kratko in malo, da se potem sanj ne spomnim, ko pa telo dobi dovolj časovnega intervala, se lahko zgodi tudi to, kot se je prejšnjo noč.

Priznam, da čeprav gre za moro, mi je v tolažbo, da sem se v sanjah boril in vzel stvari v svojo kontrolo, kar je z vidika pozicije občutka moči nad svojo usodo ok, želeno. Tako strukturirane moraste sanje se pojavljajo morda zadnjo leto. Morda to pomeni, da če prevzemam tudi v sanjah kontrolo, čeprav so okoliščine tega moraste in neželene, da potem imam v sebi nek dober potencial za obvladovanje svojega življenja. Ali pa je, kontra rečeno, v meni samo nek še vedno nekontroliran vir destruktivnosti, uničevanja, povzročanja bolečine in žal tudi zla. Strašno je priznati, da nosimo to seme zla v sebi, ki smo načeloma dobri ljudje, ki stremimo k svetosti.

Ko sem se ženi, psihologinji (vredno opomniti na tem mestu), zaupal o vsebini svojih sanj, je rekla, da jo je takšnega dela moje osebnosti, ki se skozi te sanje poraja, strah. Takoj sem raje menjal temo pogovora in raje se o vsebini določenih sanj res ni dobro pogovarjati s partnerjem, sploh če je ta psiholog. Ja, tudi sam sebe se bojim, če sem se sposoben v sanjah, ki so najprej mora in v katerih trpim sprva kot žrtev, spremeniti v maščevalca in potem sam povzročiti svojemu agresorju dokončno škodo. Ali pa ne. Iz takih sanj, ko so, se potem zbudiš z lažnim občutkom zmagoslavja, da si maščeval trpljenje. Ampak to je pravzaprav tragično, saj povzročanje trpljenja ne pripelje do notranjega miru temveč do še več trpljenja. Zavedam se tudi, nisem dovolj notranje močan, da bi se tudi v budnosti, v stanju zavesti oziroma ko bi naj delovalo zavestno, znal ogniti maščevanju. Za zdaj ne.