#april07 2022, četrtek

Praznik družine v vrtcu otroka. Hm, nisem imel pojma, kaj pričakovati. Jasno je, da gremo, ampak kaj bomo pa počeli, se družili, s kom se bomo družili…? Za nas prva taka izkušnja, ker lani, ko je bil mali prvo leto v vrtcu, teh aktivnosti ni bilo. Razlog: covid. Pomislil sem, da se bo zdaj potrebno kdaj tudi prisiljeno nasmehniti, začeti vljudnosti pogovor tu in tam, se kake starševske budale že na daleč ogniti, izpasti politično korektno, pogovore začenjati in končevati diplomatsko, se delati fino in predvsem izpasti kot družinski človek. Ker to je, sploh tu, najpomembneje. Vsi te gledajo. Ja pa ja.

Mali je bil že zjutraj, ne bi smel reči ali uporabiti ta izraz, ampak ja, bil je tečen. Tudi jaz sem kdaj pa kdaj, morda pogosteje, kot si to priznam (vprašajte sodelavce). Hm, morda ima mali to danes po meni. Popoldne je prešaltal na level up in meni se je zdelo, da ne bomo prišli do tega družinskega srečanja. Trudil sem se izpasti tolerantno, strpno, družinsko, očetovsko. Poskušal sem umirjati žogo, da bi odšli v sproščenem vzdušju.

Na družinskem srečanju se je mali v množici hitro zapletel v spor z nekim otrokom za nek traktor v peskovniku. Neutolažljivi jok. Eh, sranje. Ampak miren sem bil, ker to za danes sploh ni neobičajno. Doma smo se že ogrevali. Ko bi moral biti tiho, je na glas jokal. Dlje časa je rabil, da se je potolažil, ker danes je že bilo več teh epizod in pregret motor se težje ohlaja. Po nekaj poskusih, da bi se vključili v delavnice oziroma organizirane aktivnosti, je pristal v večjem peskovniku. Ni mi preostalo drugega, da sem se usedel na klop in dokler ni zapihalo, prav užival v miru. Na daljavo sva ga spremljala, kako se samozadostno v manjški skupini otrok igra. To je to, sem pomislil. Varna navezava. Ko naju bo potreboval, bo pritekel do naju in tako se je potem tudi zgodilo.

Ravno ko je žena šla po sadje in sok, je mali moral zmočiti hlače. V tistem času sem bil nekaj malega pri njemu, verjetno sem mu brisal nos, vendar priznam, nisem ugotovil, da se je polulal. Če pomislim, so to zagotovo opazili starši drugih otrok, ki so bili bliže. Ko se je žena vrnila, je s sokoljim očesom natančno ugotovila, da ga je potrebno preobleči. Opravičil sem se za svojo nerodnost, da tega ati pač ni zaznal. Seveda, je hudomušno rekla, vajena, da ga znam tako polomiti.

Ostali smo v peskovniku. Kot da ga doma nima. Na vse pretege sem ga skušal zvabiti še na tobogan, ker so tudi tam potekale organizirane igre, a neuspešno.

Priznam tudi, da me je enkrat vmes, ko se je mali tako fajn samozadostno in obkrožen z nekaj otroki igral, pomislil, da bi bilo fino, če bi tu bila še stojnica s kakšno pijačo za odrasle. Zadišalo mi je po pivu. Ampak potem sem se hitro zdrznil in zavel, jebemti, na vrtčevskem teritoriju smo, kakšen zgled bi dajali otrokom in kaj bi to bilo skupno z družinskimi vrednotami. Takoj sem se kaznoval s slabo vestjo, da mi tu pade na pamet prav pivo namesto čiste ljubezni in družinske sreče. Pogledal sem okrog sebe, jebemti, sami veseli starši, sam izkaz čiste sreče in ljubezni med starši in otroki. Jap, fasada. Dobro znano, za vsakim otrokom so odrasli s svojimi zgodbami in travmami, vzorci in dejanji, ampak od te žalosti socialni delavci žal živimo in služimo denar za svoje družine, da jih preskrbimo. Živele družine.