#april06 2022, sreda

1

Mali me je povabil, naj se še sam zleknen na hrbet. Seveda je trajalo sekundo ali dve, ko sem se pravkar ulegel in začutil prijetno lahkotnost ležanja na trampolinu, ozeroč se na jasno nebo. Trenutek zatem je že dal povelje, da moram za njim hitro nazaj na noge. In potem nazaj v ležeči položaj. Malo telovadbe ne škodi, bi pa ne imel proti, če bi mi pustil ostati v vodoravni legi še kakšno sekundo več.

2

Majhno mizo smo posedli ob rob asfaltnega dvorišča, ki se stika s travo v ogradu. Najraje bi jo že danes pokosil, ker bo kmalu prevelika tudi za moj sicer neobčutljiv okus. Bi, ampak potem bom moral vso skrb in čas z malim spet prevaliti na ženo. Ne, sem si rekel, v soboto bo čas za to in upam, da ne bo deževalo, vsaj v soboto ne. Pili smo kavo, mali pa je prešaltal v prestavo višje. Znal sem, da se ne bo dobro končalo, ko je izvajal neke svoje dodatne plesne kretnje med igranjem po stolpu in vožnji po toboganu. Vedel sem, da bo to stopnjevanje norčavosti in igrivosti zaustavil jok ob neki bolečini, in upal sem, da se bo zgodilo kaj malega, medtem ko se mi res ni ljubilo vstati in umiriti žoge. In hip zatem slišimo glasen jok in na daleč vidim, da v ihti zadržuje dih. Ko to stori, potem se je precej ptestrašil. S svojim slabim vidom na daleč sem zaznal, da mu iz ust teče kri. Na srečo samo ustnica. Spet si jo je prebil in spet na igralnem stolpu, tako kot včeraj, a danes še bolj.

3

In smo šli na družinski sprehod. Zdaj je že suveren z vožnjo na poganjalcu. Zame kot starša je to boljše od potiskanja vozička z dojenčkom. Si bolj free, samo paziš, da ti ne zaide z roba na cestišče ali dol s pločnika. Sploh pa tista poljska pot med njivami, ki smo jo ubrali za prvo tretjino poti, pa je že lukzus sprostitve. Pred leti sva tam hodila z ženo, tudi ko je bila že visoko noseča. Tako je skrbela za ohranjanje kondicije. Tam skoraj vsakodnevno tečem in zdaj se ob meni tu med njivami skoraj samostojno na poganjalcu potika moj otrok. Še malo, pa bom imel spremljevalca na tekih.