#april04 2022, ponedeljek

Žena me je poklicala in me vprašala, če imam malo časa, da bi me z malim obiskala v službi, ko sta se vračala s pregleda v bolnišnici. Po tihem sem to že od prej upal, da bi malemu pokazal, kje ati dela in preživi tisti čas, ko nismo skupaj. Ponosen sem, da delam in ker imam službo, to je vseeno pomemben del identitete in smisla, čeprav si to včasih težko priznam. Vrednoti ‘delo’ in ‘hoditi v službo’ malemu skušam predstaviti kot nekaj običajnega in pričakovanega v družbi.

Moja gosta sem pričakal pred stranskimi vrati v objekt in malemu je bilo pomembno predvsem to, da je videl žerjav, ki se bohoti nad našim objektom. Zaključujemo nadzidavo, rumeni žerjav pa v tem jasnem pomladnem dnevu res dobro krasi svetlomodro nebo in daje videz mogočnosti. Mislim, da je mali celo izustil ‘vau’, ko sem pokazal na žerjav. Nazadnje, ko sva se peljala z avtom okrog objekta, sem mu pokazal, da imamo žerjav in od tedaj njegov ati hodi v službo, kjer je žerjav. Verjetno misli, da tudi delam kaj v tej smeri in zagotovo bi mu bilo v večji ponos, če bi njegov ati upravljal žerjav ali pa vsaj hodil okrog njega v delavskem kombinezonu z gradbeniško čelado na glavi. Ali pa da bi bil policaj, kar sem si tudi sam želel, pa doma pri tem nisem imel podpore, pravzprav odkrito nasprotovanje k uresničevanju te otroške fantazije. Zato sem zdaj tu in se ukvarjam s tem, s čimer se in svojemu otroku ne znam razložiti, niti ne morem, kaj njegov ati v službi dela. Hm.

Nekaj minut je bilo dovolj, da se je razgledal po pisarni in ugotovil, da tukaj ni nič zanj zanimivega. Pozornost mu je pritegnil zgolj samostoječi polnilec mobitela in mobitel, ki je počival nanj, zaradi katerega je rekel, ‘ati, pozabil telefon’.