#april03 2022, nedelja

Sovražim tisti čas, ko sem depro. Dan se ni začel po pričakovanju, ni bilo notranje energije, ognja. Bil sem tam in odsoten, nisem bil tu.

Ko se je mali prebudil, sem se razveselil njegovega smeha, ki se je slišal iz spalnice. Dobre volje je, krasno! Če je otrok ok in dobro razpoložen, je vse lažje. Dober temelj, da bo dan tudi zame še dober. Vendar sem kasneje začutil, da pa zdaj jaz nisem ok. Ne znam si to razložiti, samo sprejeti, da je tudi to ok, da kdaj nisem ok. Vem, da mine. Tako kot vse.

Po zajtrku, ki ga ni jedel, sem se s polnim želodcem legel na hrbet na tla predsobe. Malemu se je v očeh zaiskrilo, ko je v tem zaznal možnost igre. Stopil je na moj trebuh in jaz sem se kremžil. Igrala sva se, ugajala mi je ta energija. Spet sem čutil, da sem živ. Potem enkrat mu je spodrsnilo in je padel. Večkrat sva to že počela in zavedal sem se nevarnosti, da pade, zato sem prežal na te trenutke in ga prestregal. Zdaj sem otrpnil zaradi svoje depre. Mali se je udaril, malo si je preselal ustnico in se želel tolažiti pri mamici. Vstal sem in šel na kavč. Tam sem se ulegel v klopčič, v položaj zarodka, si snel uro, ker mi je začela dreveneti dlan, zraven odložil očala in zaspal.

Popoldne sem se lotil likanja perila. Počasen sem že sicer. Prejšnji teden tega nisva storila, zato je gora perila zdaj še večja. Prižgal sem tv, ker me likanje ob spremljanju dokumentarcev o zagrešenih zločinih strezni. Začutil sem, da sem nazaj. Nazaj. Vse mine, tudi slabi časi.