#marec27 2022, nedelja

Vstal sem z idejo, da bom vsaj enkrat v tem tednu pretekel polmaraton. Moralo bi iti brez težav, saj sem zdaj to dolžino in še mnogo več premagoval dva dneva zapored ob vikendih kar nekaj zadnjih tednov. Vendar moje počutje ni bilo pravo, kot ni bilo zadnjih štiri dni. Kilav in še slabo mi je bilo. Spet. Komaj in z zamudo sem se spravil na tek. Čeprav sem že imel prelepljene prsne bradavice, ki jih zalepim v primeru daljšega teka, sem sprejel odločitev, da danes ne bo dolgega teka. Ko sem vendarle stekel, sem sprevidel, da bo že klasičnih sedem nemogočih in se sprijaznil s polžjimi petimi. Neverjetno, kam sem padel. Nekaj dni trebušne viroze in konec. Ne morem nič. Bolje bi bilo, da bi spal.

Pridem domov in gledam na stensko uro. Potiho jo preklinjam, da je spet netočna. Kako je mogoče, da je baterija spet crknila. Primerm za radiator, tudi ta ne deluje. Jebemti. Razjarjen stopim pod tuš, ko se v kuhinjo primajata žena in mali. Žena me vpraša, ali se danes premika ura naprej. Ne morem verjeti. Ta informacija je šla mimo mene. Nisem je zaznal, ker zadnje čase ni bilo časa za spremljanje dnevnih poročil. Še kar ne morem verjeti. Potem preračunam in se pomirim. Stenska ura ni v okvari, peč ni v okvari. Samo uro so nam prestavili za eno uro naprej. Kdaj bo konec tega sranja, tega premika kazalcev?