#marec26 2022, sobota

Pred pošto v Murski Soboti (in banko). Tisto moderno stisnjeno parkirišče, ki mi zbuja tesnobo vsakič, ko zavijem nanj. Običajno je zasedeno in običano se prav takrat, ko zavijaš nanj, nekdo pakla iz njega. Vse je tako na tesno, da ne moreš, da ne bi eden na drugega čakali.

Sedim v avtu, sparkiral sem rigverc, da bom lažje speljal iz te tesnobe. Nenavadno, da je precej parkirnih prostorov nezasedenih. Žena in mali sta skočila oddat pošiljko, jaz pa se nisem počutil dovolj dobro, da bi stal v vrsti, zato sem ju čakal za volanom parkiranega berlinga in opazoval okolico. Ni se mi dalo po opravkih, nimam še energije. Trebušna viroza zadnjih dni me je zdelala.

Vidim, da pripelje ženska, stara med 40 in 50 let, z velikim enoprostorcem. Srečo ima, da lahko parkira na enega od dveh prostih sosednjih parkirnih prostorih. Prostora je dovolj za manevriranje, gužve ni. Gledam tipico, kako suvereno postavlja rigverc in ga, ko že mislim, da bo položaj avta še popravila, pusti kar tak. Z desno stranjo je s kolesoma na sosednjem parkirnem mestu. Ugasne, odpre vrata in izstopi. Jebemti, pomislim. So ljudje, ki mislijo samo nase. Samo nase. Briga jo, da je nekomu preprečila možnost parkiranja.