#marec22 2022, torek

Bolezen in smrt kosita naokrog, me prešine, ko malo razmišljam, sploh zadnje čase. Morda je to spoznanje samo posledica mehurčka, v katerem delam, da se poklicno srečujem s temi temami in ker se bolezen odvija tudi znotraj moje družine.

Dnevno spremljam osmrtnice, znan sem po tem in nekateri kolegi se temu rahlo posmehujejo in iz tega delamo štose, ampak osmrtnica je morda najbolj gola resnica, s katero se bomo srečali tistega dne. To je gotova stvar, da je nekdo umrl. Gotovo bo, da bom umrl tudi jaz in ljudje okrog mene. Osmrtnice; do njih zato s samim spoštovanjem, ker nas opomnijo, da je vsak minljiv in da smo zdaj na tej strani, a prekmalu lahko na drugi. Nikoli ni pravi čas za bolezen in smrt, načeloma nista dobrodošli, vsaj bolezen ne.

Kruta stvar je, ali pa pravična, da smo na koncu, ko pride bolezen, vsi isti. In isti smo pred smrtjo. Pred usodo goli, suhi, nemočni, odvisni od drugega. Prej ali slej pride ta žalostni dogodek v vsako hišo, mimo katere se pelješ.