#marec19 in #marec20 2022, vikend

Zadnja zimska dneva, ampak to nima veze s tem, o čem bom zdaj pisal.

Vikende pridno koristim za tekaške projekte na poti do radenskega maratona 2022. Ta vikend sem poleg dvojnega polmaratona, ki sem se ju lotil že minula dva vikenda, zdaj nadgradil z enim, ki seže čez trideset km. Ko pritečem s takšne razdalje, čutim, da je telesna postava ok. Ko se slečem, se vidi, da sem športnik. Ampak po takšnih podvigih sledi podvig, ki mi skoraj vedno spodleti. Čez dan je potem potrebno zaužiti hrano in tekočino v zadostni količini. Kalorijski po moje še zadostim kriterijem, padem pa verjetno na področju potrebnih hranil ter žal tudi tekočin.

Rad jem, po daljšem teku pa si pustim duška. Res je, da takrat navadno ne moreš preveč naenkrat obremeniti želodca, ker je ta v krču, meni tudi to uspe. Ampak ko se najem, ker jaz naenkrat ne jem malo, mi izstopi trebuh. Očitno zna izstopiti toliko, da ga opazijo tudi drugi in ne samo jaz. Ne gre samo za moj izprijen pogled nase. To potrditev sem dobil namreč tudi to soboto, ko mi ena od sorodnic po ženini strani naslovi komentar, da se mi pa že vidi, da sem se dobro oženil. Huh.

Zdaj ko spet tečem dlje kot sem to počel zadnja tri leta, je kilaže drugotnega pomena, vseeno pa mi merjenja kažejo, da vzdržujem primerno kilažo. Lahko bi bil sicer za klogram ali dva še lažji, ampak to bi bilo potem že idealno. Na srečo se toliko poznam, da me takšne opazke ne ganejo. Stvar rad obrnem v humor. Še v kompliment mi je, če mi je težje določiti, ali imam trebuh oziroma se ne morejo odločiti, če sem suh ali rejen. Spomnim se, da je bil takšen opis ene od duhovnih mojstrov, za katero se ni dalo oceniti postave, ker je bila tako nedefinirana. Ni se je dalo ujeti.