#marec15 2022, torek

Če bi zjutraj vedel, ne bi tekel tam mimo. Iz spoštovanja do družine umrlega se tega tam ne bi lotil, čeprav sem v nekaj sekundah mimo hiše in dvorišča. Čeprav je tudi malo verjetno, da bi me žalujoči videli, saj imajo pomembnejše skrbi, kot je spremljanje dogajanje po soseski. Ni spoštljivo, da ko je v kakšni družini žalost, da bi s tekom postopal tam naokrog. Kdo ve, kaj bi si mislili o tem. Morda bi jim bilo zato pri srcu še težje, ker bi bil to dokaz, da se navkljub njihovi grozni bolečini, ki se jo ne da opisati, življenje izven njihovega dvorišča žalosti ne ustavi.

Življenje je svinjsko. Trpimo od začetka do konca, vmes se pa naučimo v trpljenju občasno uživati – pravi mazohisti! – in tako pozabljamo, da smo minljivi, da bo vse minilo, dobro in slabo. Svinjsko je, ker nikoli ne prideš do cilja, enkrat pa te samo odseka.

Umrl je naš sorodnik. Žal mi je njegove prezgodnje smrti in zdaj se moja tesnoba, kdo je naslednji, še povečala. Bojim se tega, ker enkrat vsak od nas pride na vrsto in da se temu ne izognemo. In čez čas bo vsak od nas prestopil med one, ki so že rajnki in ostali bodo tisti, ki so živi. Bojim se smrti svojih in bojim se, da bo tudi moja smrt žalost nekomu. Ne želim, da bi zaradi tega trpeli in tega jih ne bom mogel obvarovati.