#marec12 in #marec13 2022, vikend

Nekaj najbolj svobodnega si je na cesti izven naselja, kot je moja priljubljena na relaciji Rankovci-Gederovci, ki je sicer v svojem običajnem ritmu zelo prometna, zgodaj zjutraj še v temi ali svitu olajšati potrebo po uriniranju. Po drugi strani vem, da se med tekom ne smem tega navaditi, ker se to med maratonom ne počenja in tudi vem, da če vztrajam dovolj dolgo, da me tiščanje zna tudi miniti. Pa vendar, da razložim. Ko pritečeš od doma na tisti konec naše občine, se razgledaš na vse strani in si edini bedak, ki je tako zgodaj ob tistem času na tistem mestu in si lahko relativno ziher, da bo z izjemo kakšnega redkega avtomobila ob tej uri tako tudi v naslednjih minutah. Zaobjame te mir. Ker nisem norc, ki se žene za uro, si lahko to privoščim, se ustavim in uživam v teh petnajstih sekundah, ko se hkrati olajšam in se oziram po obzorju daleč naokrog. Paše tudi mraz, ki ga, ko se za malo ustaviš, občutiš drugače kot ko si v stalnem in enakem premiku. Včasih pa je to tudi pametno storiti, ker če ignoriraš mehur, ti ta pritisne na čreva, potem pa je res jeba, če ti na kakšnem daljšem teku pritisk tam spodaj prebudi potrebo po odvajanju blata. To je pa dobesedno sranje in tega se vsi tekači bojimo.

Ta postoj, o katerem razlagam, sem naredil že prejšnji teden, pa isto obakrat ta vikend, tako v soboto kot v nedeljo. Ampak tisti v soboto me je malo prestrašil, kajti zunaj je bilo krepko pod minus stopinj Celzija in čez nekaj kilometrov naprej sem tam spodaj čutil proces nastajanja ozeblin. Lahko da sem si to samo napačno predstavljal, ampak res sem se prestrašil. Če bi bil ta občutek v gležnju, do cilja sploh ne bi razmišljal o tem. Ampak zdaj je to bilo tam spodaj, na bistvenem mestu. Neprijetnost sem rešil na inovativen in bizaren način, da sem si tja zatlačil rokavice. Roke bodo že preživele, ampak moškost je pa moškost in z vsemi sredstvi naprej, da si jo zaščitim. Še bolj zabavno pa je, ker zdaj te daljše teke običajno opravljam na progi, na kateri bo čez dobra dva meseca radenski maraton. Ko bom takrat trpel na tem asfaltu, se bom vsakič, ko pritečem ob točke mojega uriniranja, ki jih bom zbral na svojih privat tekih, režal samemu sebi. Trpel bom in se režal.

Kraj mi postane najbolj domač, če se tam olajšam in se mi potem tudi vtisne na spomin kot glej, tukaj sem nekoč že scal, torej tu sem že bil, tu sem stal. To so točke moje notranje varnosti. Nekaj podobnega kot svoj teritorij mačke označujejo z urinoranjem naokrog, le da jaz tega ne počenjam kar naokrog in pogosto, kot bi si kdo to mislil. A vseeno – o fak, sem nemara potomec mačjega in ne opičjega prednika?