#marec11 2022, petek

Zadnji dve leti sta nas naredili občutljive na prehlad. Pred tem sploh pomislil nisem, da sem bolan. Je bilo del mene, da se mi je vsake toliko zabasal nos, sinusi, o groza, pa da mi je teklo iz nosu in bolelo grlo. Kdo bi delal iz tega zgodbo? Pa da sem imel zaradi tega moreče težave sploh ponoči, ker z zabasanim nosom ne morem spati. Tako pač je, je jeba, stisni zobe in bo čez čas minilo. Če nisem imel vročine, bi bil znak šibkosti, da bi me prehlad izoliral od dejavnosti in okolja. Zelo redko sem imel vročino, nekajkrat letno pa redno prehlad. Zdaj, ko smo se pa naučili, da se ne prehladiš zaradi neustrezne oprave na mrzlem ali mokrih las v postelji, pa da prehlad povzročajo virusi, pa da je to kužno in celo lahko povzroči hude zaplete in druga obolenja, pa je tudi mene vsakega prehlada groza.

Moj mali vsake toliko kaj prinese iz vrtca. Iz vrtca, ker je ponavadi on v naši družini prvi bolan. Ko ni doma, je v vrtcu, zato vrtec. Ne hodi še v službo in ne pohajkuje s prijatelji naokrog. Pravijo, tudi zdravnik, da je to pri teh letih čisto običajno in normalno, sploh če so otroci njegove starosti dani v varstvo v vrtec. Ampak potem, ko zboli, rabi še več najine bližine ter tolažbe, pa zboliva še moja žena in jaz, ker si izpostavljen neposrednemu prenosu telesnih tekočin in aerosolom, kot smo se v teh dveh letih prek vladnih kanalov dobro naučili. Pred tremi leti nihče ni imel niti blage veze, kaj so to aerosoli. Nekaj, kar soli zrak, očitno.

Jeba ima nadajevanko, ker jaz pokažem simptome oziroma zbolim navadno takrat, ko se bolezen pri malemu že zaključuje in me to potem še dodatno časovno oddalji od osvajalskih in junaških pohodov, ki jih moram narediti v službi, kar se to pričakuje na drugi strani od mene in kar daje meni in moji družini pomemben kos kruha in malo pogače. Namesto da bi stal tam pokončno z mečem in na belem konju, sem doma v trenirki in smrdim samemu sebi. Je pa bilo že tudi tako, da smo bili vsi naenkrat vidno bolni, pa je bila potem še večja jeba, tisto je še sranje!, ker si zjeban do kraja, pa moraš poskrbeti še za bolnega otroka, ki to prenaša seveda dosti slabše od tebe, ti pa si itak mrtev že v štartu in gnil v samem jedru in brez energije.

Spomnim se iz otroštva, da sta k nam enkrat mesečno ali na vsaka dva meseca iz Avstrije zahajala sorodnika, ki smo ju klicali stric in teta. On je bil brat moji prababici. Prinašala sta nam dobrote, ki jih v prvih letih nove države po Jugoslaviji nismo poznali ali pa so bile predrage, da bi si jih lahko privoščili. Verjetno smo bili v pogledu teh Avstrijcev reveži, sirotinje Balkanci. Spomnim se, da sta navadno spraševala, če smo zdravi. V kolikor je bil kdo prehlajen, nista šla v hišo in se je obisk sklenil na dvorišču. To mi je bilo skrajno čudno. No, zadnja leta njunih obiskov, se spomnim, da nista več stopila dlje od dvorišča. Zdelo se mi je noro, da se tako zelo bojita samega prehlada ali okužb, tudi če smo mi na videz zdravi. Morda nam nista več verjela, ker prehlad do 2020 pri nas ni bil bolezen. Onadva pa sta k nam prihajala v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Ni mi šlo v koncept, da je to bolezen in da se prenaša s človeka na človeka. Pa še od nekdaj sta se mi zdela stara in sem mislil, da se očitno tako zelo bojita smrti.

Zdaj se jaz ogibam stikom z družinskimi člani, ki niso moj otrok ali moja žena, če so prehlajeni ali jih daje kak simptom. In vem, da se drugi zdaj ogibajo mene, če sem prehlajen. Prav je tako. Nihče si v teh časih ne želi biti bolan. Zdravje je dobrina, ki so jo očitno že takrat, ko sem bil mali pizdun, poznali v avstrijski kulturi. Ali pa sem imel samo srečo s takimi sorodniki z razmišljanjem pred našim časom od tam.