#marec08 2022, torek

Obsedel sem in premišljujem, da se toliko dogaja. Vse se nekam vrti. Mali je zaspal. Imam malo krive vesti, ker nisem bil zmeraj prisoten, čeprav sva bila sama. Mislim, bil sem z njim, ampak vseeno včasih z mislimi nekje drugje. Pa ne mislim se, sploh pa ne tukaj opravičevati. Za nazaj ne moremo popravljati. Pikolovski sem in strog sem do sebe. Lahko bi bolje izkoriščala čas, ki ga imava ali ki ga ustvarjava. Še bolje.

Zdravje je relativno. Od poroke dalje, zadnjega pol leta, se mi zdi, da se vse vrti samo okrog tega. Biti bi morali medeni meseci ali vsaj tedni. Prišlo pa je obilo smole za našo družino. Vem, da so problemi del vsake hiše in da nesreča ne sameva samo pri enih. Življenje ni pravično in ni nepravično. Objokujemo usodo, ker ne sprejemamo, da se vsak trenutek stanje slehernika od nas lahko tako poslabša, da je njegov zadnji. Minljivi smo. Vsak dan to poslušamo. Želim si, da bi znal vsak trenutek živeti z zavedanjem, da smo jaz in vsi okrog mene minljivi in da je zdaj čas, potem ga pa morda ne bo več.

Svoje minljivosti se najbolje zavem, ko tečem. Tečem vsak dan, pa vendar vsak dan tečem z zavedanjem, da je morda to moj zadnji tek. Ker lahko pride nepovratna poškodba ali druga omejitev in tega ne bom več zmožen. Po toliko letih teka lahko rečem, da zdaj znam uživati. Ne tečem zaradi številk in časa, ampak zaradi tega, ker to zmorem in da potem funkcioniram bolje. Bolje – čuječe.