#marec03 2022, četrtek

Odhitel sem v trgovini, medtem ko sta moja dva bila v čakalnici pri pediatru. Moja žena je bolj strpna od mene in ima veščine za človeške izzive z zdravstvenim sistemom. Jaz imam načeloma probleme z nepravičnimi sistemi, ali pa neprijaznimi sistemi in tistimi sistemi, ki povzročijo verjetno nehotene krivice. Čeprav to ne drži za obravnavo v sistemu, ki ga je deležen moj otrok. Vsaj večinoma ne. Imam pač kompleks Don Kihota.

Na blagajni stojim v vrsti. V trgovini, tudi za katero sem že slišal zelo osebno od ljudi meni zelo blizu za izkušnje krivice, ki ga ta sistem zna povzročiti svojemu osebju oziroma služnjičadu. In se malo pogledujem po drugih ljudeh in opazujem. Jaz v eni roki štiri žemlje, ker ima moj mali rad žemljo, sploh ko gre od zdravnika, in sok zanj, za tolažbo, pa v drugi dve zamrznjeni veganski pici. Od mene manj nabrane robe je imela samo ena stara ženica, ki je čakala z nakupovalnim vozičkom. Eno solato, en krih in ene jafa kekse. Jebemti, stisnilo me je. Boli me, ko vidim takšne uboge ljudi. Okrog nje pa drugi s polnimi vozički. Vsakič, ko zaide v trgovino, kot nož ostro začuti krivico sveta, v katerem živimo.

Ko plačujem robo, me blagajničarka niti ne pogleda. Pravzaprav me ni niti pogledala, ko sem prišel na vrsto. Mislim, da se mi ni niti pozdravila. Še vedno sem verjetno samo en mali pizdunek. Ampak naj ji bo, ker ko je prišla naslednja stranka na vrsto, sta zaklepetali in takoj se je videlo, da sta stari znanki. Verjetno je blagajničarka pri meni nehote naredila molčečo pavzo, da je popredalčkala znanko za mano. In je vprašala tisto stranko, kje da je zdaj in ji še preden je uspelo odgovoriti, v usta položi, če je še vedno v domu za ostarele. Za ostarele, ta izraz me je zbodel. Pogledal sem gospo v vrsti za mano, ali je nemara srečujem v svoji službi. Mislim da ne in pomislil, v katerem domu dela, morda v katerem od tistih slabših od našega.