#februar28 2022, ponedeljek

Odšel sem odtočit. Najprej sem pogledal malega, ga pokril in sredi noči šel do stranišča. Pridem nazaj, pa fak, mali pokašljuje in se ne more izkašljat. Vstane in me prosi vodo. Grem v drugo sobo po bidon, kjer sem ga iz navade pustil večer pred spanjem, ker ga itak ne rabi več, pa ga vsakič natočim za vsak slučaj. No, danes je ta slučaj. Potem gresta z mojo ženo skupaj na stranišče, ker nima smisla eksperimentirat to in ono ampak je najbolje presekati krizo. Ta čas pograbim telefon, ki se je polnil na vtičnici isto v sosednji sobi in delam kontrolo v svojem imeniku, a imam shranjeno vrtčevsko telefonsko številko in številko pediatra, ker bom to zjutraj rabil. Moja paranoja je že bila na točki predstave, kako bova z malim gotovo naslednji dan ostala doma in da bo tako potem vsaj tri dni, pa da se potem mogoče z ženo za malo zamenjava. Zakaj tudi ona ima to in ono v službi in je jeba zagotavljat varstvo in ne trpet službe.

Na srečo je bila zjutraj druga pesem. Mali je bil ok, če odmislim, da je dan začel z jokom za mamico. Ampak hitro se je potolažil, ko sem ga spomnil, zakaj mamice ni in da mamica pride. In razumel je, da sva zdaj on in jaz v istem in da bova, kot sva to že, tudi tokrat zmogla.

Proti jutru, preden sva vstala, mi je bilo težko ostati v postelji z njim. Moja ura je rana ampak bog ne daj, da bi to uro za svojo vzel tudi mali, ker potem čez dan ne bo mogel funkcionirati. Tiščalo me je na wc in bolel me je zdaj ta, zdaj drug kolk. Menjaval sem položaj in vztrajal, kolikor se je dalo in bil pravzaprav vesel, ko je bila ura za vstati. Ker človek težko zdrži v neudobnem položaju, pa čeprav se z njim žrtvuješ za nek višji namen, da se bo otrok še malo naspal.