#februar27 2022, nedelja

Jutra so najlepša, sploh ko pridem izpod tuša in je tek že za mano. Ni najlepše, ko tečem. En tak fajn mir je pa, preden se prisilim iti pred temvven. Tistih dvajset minut, ki jih preživim v kopalnici, večino na školjki, preden odidem v garažo in v jutranji hlad ne sprašujoč se, zakaj za boga to počnem.

Nekaj dni nisem pisal, se zavem, pa sem mislil, da sem pisal. Verjetno sem pisal samo v svoji glavi. Zadnja objava na blogu je od srede. Kje je že sreda? Vdal sem se, da se ne silim več vsak dan po sili nekaj objaviti. Zdaj se bolj držim inspiracije in prilike, da je pravi čas, da nekaj spravim v povedi in stavke.

Včeraj je bil en dolg dan. Pa ne zavoljo res dolgega teka. Na koncu, ko je dan že bil podaljške in sva z malim bila samo minuto ali dve pred spanjem, je v sobo nežno stopila žena. Mislim, da je malo omahovala, ali naj prekine najino seanso z malim ali ne. ‘Leon, peč ne dela,” je rekla in jaz sem spreklinjal vse po spisku tej peči. Prav zdaj. In jezen sem bil, da nisem bil prej preveril, ali vse deluje ok. Kot zanalašč se to zgodi, ko nas ni bilo doma in potem v naglici, da se postori z vsem pred spanjem, kar je pač treba, ne zaznamo, da so radiatorji mrzli.

Na straniščno školjko sem si zaradi takšnega zaključka včerajšnjega dneva in potem še nekaj budnosti v tej noči danes v jutru, ki je takrat za ostale še noč, prinesel kavo. Ohladila se je že, ko sem jo začel piti. Naj bo, samo da je kava. In zdaj ko jo pijem že drugič, se je tudi da že shladila. Jebemti, v življenju pač moraš delati kompromise.