#februar23, sreda

Sedeli smo pri najbolj zunanji mizi na ogalu pred enim od glavnih vhodov v trgovski center. Jaz sem imel pred sabo veliko pivo v steklenici, tisto svojo dnevno dozo tega grenkega zvarka, ki mi tako dobro, dokler je le eno, tekne. Mali je pil sok. Pol soka in pol vode, mešanice skozi slamico. Moja žena je morala hitro poseči, ko nas je natakarica postregla, da do vrha poln kozarec ni hitro segajoč zlil nase. Ko je spil, se je lotil raziskovanja. Žena me je mirila, naj ga malo pustim, da začuti malo strahu in res, pritekel je nazaj, ko bi se skoraj zaletel v eno gospo. In ko sem na koncu šel k šanku poravnat naš zapitek, ker od daleč natalarica ni videla moje namere, je mali napustil jok in me klical, naj pridem nazaj. Ko sem plačal in se obrnil, je silovito stekel v moje naročje. Pokleknil sem, da me je lahko objel. V mojem naročju z njim smo zapustili trgovski center. Moja očetovska figura pa je zrasla še za letvico višje.