#februar16 2022, sreda

Ko sva včeraj z malim šla po ne vem kolikšnem času sama spat, je bil zelo pogumen. Niti enkrat ni pokazal ali povedal, da mamice ni. Prijel me je okrog vratu, kot to počenja z mamico in s prsti drezljal za lasmi. Avtomatsko, polzavedno. Odsotnost las ga je po moje vsakič malo iztirila, ampak poskušal je zaspati. Pogumno. In poskusil je žličko. Ne morem opisati, kako prijetno mi je bilo stisniti se z njim in ga vonjati. Precej časa se je mantral zaspati, ampak je zaspal. Tako fajn mi je bilo, da sem ostal z njim v postelji nestuširan.

Danes sem bil pri uspavanju že spet kot zadnje obdobje druga violina. Mami je glavna. ‘Ati, nej.’ in mi je pokazal, kje naj se uležem.

Fantazije, da bom dobil loto in zgradil pritlično hišo, ki bo do potankosti prilagojena za bivanje z gibalno oviranostjo, ker sem obseden s to okoliščino, ki jo lahko iznenada prinese življenje, se je razblinila kot vsaka ob nedeljah in sredah do zdaj. Samo šest številk sem bil oddaljen do te izpolnitve in upamje ne umira.