#januar14 2022, petek

Sprašujem se, kaj se bo zgodilo, če se preneham upirati in pustim življenju, da se odvije, kakor se odvije. Da pustim sprejeti, da je, kar je. Se bo potem bolje končalo? Sprašujem se, ali je takšno razmišljanje zgolj moja obramba pred težo resničnega življenja, ki jo težko sprejemam oziroma nimam rešitev. Je to moj odziv na nekaj, pred čimer čutim nemoč? Življenje morda ni borba, ampak izziv kako sprejeti, da se ti zgodijo tudi subjektivno slabe in nepravične stvari. Morda je rešitev v tem, da se vsak dan opomniš, da je morda lahko zadnji. Da zares živiš s tem zavedanjem. Sam se pogosto in predvsem ko tečem, samosprašujem, ali sem se v tem času dovolj angažiral, da bom za svojega otroka lahko nekoč nek kompas, sploj če zdaj umrem. Kakšno duhovno zapuščino bi mu zapustil? Sem mu pripravil dober teren za življenje, ki bo šlo naprej?