#december23 2021, četrtek

Kliče me tašča in me prosi, če se zmenim z gospodom za prevzem bolniške postelje. Ko mislim, da nam bo uspelo, gospod pravi, da je sredi nekega dela in zaseden ter da naj pokličem čez dobre pol ure. Nič, bomo imeli v tem času hitro kosilo. Nekaj jabolk in kave v službi namreč niso dovolj, da lahko v drugi polovici dneva še naprej učinkovito funkcioniram. Ko je nastopil čas za moj klic, sem v želodec že spravil nekaj žlic riža, sem postal živčen, ker gospoda ni bilo mogoče priklicati. Črni scenariji so se mi že vrteli, postal sem živčen. Prevoz in ekipa sta bila pripravljena, v zraku pa je zavisela morebitna odpoved vsega tega. Živčno sem postopal v zgornjem hodniku stran od preostalih članov družine, da jih nisem nerviral, ko prejmem klic, kje da smo, da nas gospod čaka. Jebemti, gremo, zdaj takoj.

Vso pot sem bil žejen. Ko smo pripeljali potrebno opremo potem končno domov, ko nam je uspela ta gverilska akcija, sem si zaželel piva. Adrenalin je spustil. Tašča je znala, kako in s čim postreči. Dve pivi sem spil skoraj na dušek. Odleglo mi je, da je dan in še kaj rešeno. Res odleglo, ker nam je uspelo.