#november29 2021, ponedeljek

Ko sva stopila zapustila zdravstveni dom, sem nanj začutil drugačno energijo. Kot da bi mu padlo kaj težkega s pleč. Mislim, da se je nasmejal. Čez nekaj deset metrov me je povlekel za sabo, začel je teči in mi narekoval, naj počnem isto, z njim. Veselil se je snega ob pločniku. Za oknom verjetno zobozdravnikove ambulante naju je opazovala gospa, zdravnica ali sestra, ujel sem njen pogled in nasmeh. Malo ji je bilo nerodno, ko sem se ji med igro z malim na hitro pozdravil. Takrat sem se še bolj zavel, kakšno srečo imam, ker sem oče temu krasnemu otroku. In kakšno odgovornost, da ga pripravim na ta svet, da ga opremim s tistim, kar mu bo pomagalo pri spopadanju z vsem, kar pač življenje tudi nelepega prinese.