#oktober31 2021, nedelja

Nisem bil prepričan v sebe, ali bom vendarle storil ta korak za daljši tek. Daljšega mislim na vsaj polmaraton. Po prvih dveh, ko sem tekel tretji km, sem si rekel, pojdi zdaj ta stari krog, ki sem ga delal v svojih začetkih. Pa sem šel. Kot običajno za takšno razdaljo brez vode in priboljškov. Kot da bi bilo moje telo še vajeno tega napora. Pa je šlo. Ne vem če iz vznesenosti ali pa je to že tako moje ponotranjeno, da je dejansko normala. Po dolgem času sem oddelal to razdaljo, ki me vrača na tekaško sceno. In nagrada, da sem lahko čez ves dan jedel z užitkom in si to privoščil brez slabe vesti. Že zato moram teči dolge teke, ker je potem tudi čez dan lepše, v kolikor se seveda med tekom ne zdelam do ubitosti.

Popoldne na sprehodu mali z eno roko drži svojo teto, z drugo mamo. Da znak, da gremo teč. Pogleda nazaj za mano in mi da komando. ‘Tata’! Znam, moram teči z njim, z njimi. Svojemu otroku bi rad približal veselje do teka, skozi poti, ki sem jih sam odkril in s tem drug svet. Ne na način primerjanja in tekmovalnosti, kot je silila šola. Tek želim da dojema kot način življenja, kot pot modrecov, kot usklajevanje s sabo in svetom, kot meditacijo. Zato si želim, da bi me vsaj enkrat videl kako pritečem pravi maraton v cilj.