#oktober25 2021, ponedeljek

Igrala sva se v dnevni sobi s skladanjem kock, ko se je žena na hitro poslovila. Ni je jemal resno in mislim da je to spoznal nekaj minut kasneje. Najprej je zaklical zanjo, potem pa začel nabirati solze. To je bila resnična žalost, ne tista zaigrana za namen izsiljevanja. V tistem stanju se mi je zasmilil. Z občutkom, da mi primanjkuje nekaj orodij za to, sem ga tolažil.

Za spanje je bil – jaz pravim – pogumen. Sedela sva na postelji in listala slikanici. Na neki točki sem mu rekel, da bova dala knjigi zdaj počivat in ga povabil, da lahko spi sam v svoji posteljci ali pa pri meni. Pogledal me je in nato za hip kot da bi pogledal sam vase. Poiskat si je šel še avtobus in ga nesel s seboj v svojo posteljo. Sam se je ulegel na trebuh. Poljubil sem ga, pokril in ugasnil luči. Zaspal je. Neverjetno dober občutek za očeta. V meni se je spet nekaj premaknilo.