#oktober22 2021, petek

Mudilo se mi je iz trgovskega centra. Deset minut, kolikor sta po oceni rabila, da zapustita bolnišnico, je minilo. Z občutkom, da sem morda zamočil, ker me bosta na ta lep dogodek čakala, sem peljal proti bolnišnici. Ko sem zadnji del poti pešačil proti vhodu št. 6, kot smo se dogovorili za snidenje, sta pravkar izstopila. Na daleč ju zagledam in pomaham. Mali me je tudi zagledal in stekel proti meni. To je bil tako krasen prizor! Stekel mi je v objem. K svojemu tatiju. Skupaj smo.

Skladam legokocke, mali se mislim da tudi igra z njimi tam ob meni, ko pride žena in sporoči, da danes mineva 27 let od smrti moje babice. Spomnim se tega dne, kako sem prišel v dnevno sobo. Tam smo imeli stacionarni telefon. Mati je telefonirala in jokala. Spomnim se, da so ji sporočili vest o smrti. Spomnim se tudi, da je mati imela krivo vest, ker babice v tistih dneh nismo obiskali, si je pa to želela. Prišlo je iznenada, bil je šok. In zdaj ko to malo premlevam za nazaj, moja mati takrat še ni bila stara trideset.