#oktober19 2021, torek

Ko smo pešačili do vhoda, je gledal za rešilci. ‘Dirudiru’, tu jih boš dosti videl, sem mu rekel. Nisem našel besed, ko mi je žena rekla, naj ju držim za roke, da jima bo lažje. Brez konkretnih besed sem z njima iskal pravi vhod. Ko sem ju zunaj pred drugimi in dvema varnostnikoma na pol objel in dal poljub, sta šla. Malemu sem se vsilil na lička. Žena je še za hip pogledala nazaj. Stal sem nepremično in se spogledal z enim od varnostnikoma, bežno, nenamerno. Varnostnik, ki je očitno vso mojo nerodnost zaznal, je povedal, ne da bi ga prosil, naj se ati gre poslovit in se vrnil v pogovor s svojim kolegom. Spremil sem ju naprej. Po na pol praznimi hodniki, občasno se je zdelo, da hodimo po gradbišču, smo po ženinem spominu in izkušnji prišli do dvigala. Sestra, ki je na daleč obstala, ko je videla, da prihajamo s kovčkom, je na moj odziv, da bomo vprašali gospo, pokazala, kam za sprejem. Mali me je iz maminega krila gledal, po moje je znal, da odhajam, a se zaradi vse novega okrog sebe ni mogel fokusirati. Žena me ni zmogla več gledati, ko sem se poslovil vnovič. Tam v stari čakalnici sta bili še dve mamici s svojima sončkoma. Vsi tiho čakajo.