#oktober08 2021, petek

Varnostnik pred vratih bolnišnice na opazko zdravstvene delavke, da je zunaj mrzlo, komentira, da se bo treba bolj oblačit. Šla je na pavzo čika. Ravno takrat je po cesti prišel klošar, morda malo samo starejši od mene in se skoraj bolno smehlja na situacijo varnostnika in delavke. Pomaknil sem se više k vhodu bolnišnice, ker nisem pri volji, da me bo zdaj fehtal za drobiž. Pogledal je v prvi smetnjak, pregledal na hitro še drugega in s hojo, ki kaže na težave s kolki, odkorakal počasi v neznano.

Žena naju je poslala v avto in naj se voziva malo naokrog, bo malemu lažje za zdržati. Rahlo je deževalo, pa malo hladno je bilo. Mali si zaradi tega še ni delal slabe volje. Že več kot pol ure smo zunaj bolnišnice čakali na izvid, da ga ne bodo pošiljali po pošti. Ko sva šla, je mali vsake toliko omenil “mama”, kot da preverja, če slučajno nisem pozabil nanjo, ki čaka. Sedem minut sva potrebovala za en krog, vozil pa sem več kot uro. Ne vem, kam so se zaletavale moje misli, a mali je dremal.