#oktober07 2021, četrtek

Ura še ni bila pol petih zjutraj, ko se je mali odločil iskati mamo. Brž me je vrglo iz sna, ki tako ali drugače ni trden, in upal sem, da bo ena od mojih tehnik pomirjanja in uspavanja čim prej pričela učinkovati. Dokler je bil na rokah, je še šlo. Ko pa sem se želel vsesti na kavč, pa kot da so bili vsi moji napori zaman. Odločitev je padla, obesil sem belo zastavo, vdal se bogovom in silam, nima smisla vztrajati, in sva tudi midva začela nov dan. Uredila sva se brez problema in ko je kazalo, da bo šlo tekoče z odhodom v vrtec, se je zalomilo. Ko misliš, da si že na konju, si v bistvu že spet na tleh in je treba konja znova zajahati. Jok, bes, kričanje za mamo, tvoja nemoč in otrokovo odklanjanje atija.

Zamujal sem že v službo. Pomislil sem, kako to zmorejo drugi. Zunaj pa dež. Na poti v vrtec mi je bil na rami. Čutil sem, da ne želi stran od mene, ampak ni se več upiral. Vdal se je. V zadnjih korakih je lovil mojo bližino, mene. Vedel je, da se zdaj razideva in da bo minilo kar nekaj časa, ko ga spet poberem. Ah, kaj morajo ti malčki že vse prenesti. Življenje je grobo. Še bolj grobo pa je, ko se kot starš zaveš, da otroku te izkušnje grobosti ne moreš preprečiti.