#avgust19

2019, ponedeljek.

Se še spravljam v nek dnevni ritem. Danes naju čaka nekaj upravnih opravkov, zato bo dan bolj zanimiv. Današnje gibanje na svežem zraku pa sem speljal po Kolesarski in Šolski ulici v Tropovcih ob OŠ in NK Tišina proti mobitelovemu oddajniku in med njivami za zadrugo, skozi Križno ulico domov. Baje bo do srede še poletno, potem lahko pričakujemo pridih jeseni.

Včeraj sem bi sam sebi tečen. Težko je ohranjati dobro razpoloženje v času rehabilitacije in če tri tedne nič resnega ne delaš, temveč se samo prestapljaš iz enega v drug prostor. Ko se začnem slabo počutiti v svojem telesu, fizično in psihično, potem grem po brivnik in si pobrijem glavo, brado in še malo nižje dol. To je preizkušena metoda, ki mi pomaga, da se ponovno sprejmem in osvobodim. Danes pa mineva tri tedne, ko so me sprejeli v Ortopedski bolnišnici Valdoltra.

Danes je za moj moški ego pomemben dan. Draga me je peljala na CSD na priznanje, zdaj je formalno. Tisto, kar se tam pač priznava. In od danes, ko sva uredila tudi tisto reč na UE, imamo v Tropovcih tudi formalno enega oziroma potencialno že dva vaščana več. Formalnost pač.

Po teh formalnostih sva šla v Lidl po vegan zamrznjene pice, posebna ponudba. Dve različni sva jedla, več različnih pa itak ni. Meni so všeč, ker ena stane manj kot 1,60 eur, pa tudi z eno se čisto dovolj naješ, dobra pa je tudi, nimaš kaj.