#avgust17

2019, sobota.

Državni praznik dan združitve Prekmurja z matičnim narodom. Pred 100 leti smo Prekmurci postali sinovi slovenske matere. Ta dan sem začel kot ostale dni z jutranjim gibanjem na svežem zraku. Zapletlo pa se mi je pred odhodom iz hiše. Najprej sem se iz kopalnice spravil pet minut pozneje, ampak zavestno sem si dopustil to zamudo, ker je pač vikend in sem lahko malo bolj na komot. Potem pa, ko bi se moral obuvati, spoznam, da nekaj repu podobnega vlečem za seboj. Jebemti, sem mrmral sam pri sebi. To je pomenilo z eno roko sleči odsevnik in majo z dolgimi rokavi. V nerodnosti mi je padla še bluetooth slušalka iz ušesa. Ko sem bil na pol slečen, šele takrat sem si lahko tisti rep, ki gre z zadnjega dela ortoze, namestil čez zdravo ramo in jo pripasal na prednji del opornice. Za fiksirati ramo k telesu je pomembna. Tako sem izgubil še nekaj minut in današnje oblačenje je v brutu času trajalo tako dolgo, kot traja polovica časa mojega gibanja. Sem pa bil prvič spet v krogu skozi Gradišče mimo zadruge in mobitelovega oddajnika, pokopališča, OŠ in domov.

Sva šla v trgovino, ker nimava sadja in zato že nekaj dni žulim kruh pa take pizdarije, zaradi česar imam potem težak želodec. Kruh in te pizdarije so sicer dobre, ampak niso za nažiranje. No, da preidemo do bistva, sva svakinjo prevzela v varašu M. Sobota, srečelišče pri masažnem salonu pred neko sekvojo sred Sobote. Mislim, sekvoja v mestu, moje najljubše drevo. In smo šli v trgovino potem skupaj, a se prej ustavili v uličnem bofetu, kjer smo po naključju spili drink z mojim tastom in njegovim kolegom. In ko smo končno prišli do trgovine, je doma že čakala moja tašča, pa se nam je mudilo, pa še lulat me je tako tiščalo, da sem se komaj premikal med nakupovalnimi policami. S taščo in svakinjo smo si doma pripravili kosilo (pomfrit, neke vegan polpete in žar varianto tofuja, pa ogromno fižolove solate). Smejali smo se pa toliko, da sem pozabil na naslednjo svojo potrebo – po popoldanskem spancu.