#avgust12 2022, petek

Gledam skozi okno pisarne. Parkira sodelavka, že starejša generacija. Ne poznam je. K nam je morala priti verjetno v zadnjih mesecih. Dosti nas je in fluktuacija je velikem kolektivu normalno prisotna. Ljudje prihajajo, odhajajo, pa v različnih službah delujemo za isti namen, zatopljeni v svoje procese dela. Tolikšna dinamika onemogoča, da bi se poznali. Včasih mi je malo nerodno, če me kdo vpraša, ali poznam to ali onega, ki naj bi delal v isti firmi. Za to gospo na videz zdaj poznam, ker jo vsak dan vidim, da parkira avto. Pride za mano v službo, ko sem že za svojim računalnikom. Njen avto je spodoben in vedno čist. Vidi se, da je naučena spoštovani svojo lastnino. Jaz sem še daleč od te vrednote, če primerjam svoj odnos do čistoče svojega avtomobila. Ampak nekaj je, kar mi je potem hecno. Ko parkira in se namenja do štemplarce, se nekje na poti ustavi in gre nazaj k avtu preverjat, ali ga je zaklenila. Kasneje vidim, da isto naredi še eden od sodelavcev. Redko kdo od nas vozi avto, ki bi sodil v cenovno visok razred, da bi se ga prav na tem mestu bal pustiti odklenjenega. To parkirišče je namenjeno samo zaposleni v naši firmi. Pomislim, da če bi svojega po pomoti pozabil odklenjenega in bi ravno v moj star model megana želel kdo nevabljen vstopiti, itak ne bi imel česa vzeti. No, lahko bi si prilastil otroški varnostni sedež, to bi bila pa tudi največja možna odtujitev blaga. Hecno, da smo tako paranoidni glede zaklepanja avtomobila.

#avgust11 2022, četrtek

Dva dneva nazaj sem se doma s kolesom zaletel v kovinsko žico, ki povezuje trsje na domačih vinskih brajdah. Na čelu imam večjo krvavo odrgnino in na nosu na mestu za odlaganje očal ureznino. Kaj sem počel? Za otrokom na poganjalcu sem kričal, naj ne zavija med brajde zaradi potegnjenih žic, ki jih zlahka spregledaš, pa sem se sam, ko sem v afektu zapeljal za njim, s čelom in vso silo zaletel v eno od njih. Kolo je zletelo v eno smer, očala v drugo. Vnaprej, če sem si polomil očala, sem preklinjal situacijo, potem sem po tihem preklinjal, če bom zaradi tega moral še na urgenco. Na srečo sem lahko odrgnino in ureznino samo spral z vodo in si krvaveči rani zalepil s hanzaplastom. Za malega je bil to praktični prikaz, kaj se lahko zgodi.

Ti dnevi niso moji. Imam tekaško uro na servisu, po lastni krivdi bi skoraj z avtom zgazil kolesarja, potem pa se mi včeraj še tekalna steza ni hotela prižgati. Sem pomislil, da je še ona v okvari. Skoraj sem že obupal, pa je na srečo šlo zgolj za varovalko v električni omarici. Pa skoraj en mesec je že od moje druge okužbe s SARS-CoV-2, pa še vedno kašljam kot nor. Jebeni virus, do covida skoraj nisem poznal kašlja, a zdaj trpim napade kot kak dolgoletni strastni kadilec ob svojih jutrih, ki se pride reklat v kopalnico.

#avgust09 2022, torek

Po tem, ko sem preživel dvotedenski dopust, sem se vrnil v stare tirnice. Traja, da se navadiš. Tako kot pri teku, najprej steče le s težavo in s prisilo, vsak korak je trd, potem pa gre kar samo od sebe, vsaj dokler te ne zadene kriza. Zdi se mi to lepa prispodoba z vsakdanjim življenjem. In v tem obdobju po tem največjem dopustu v letu, ki doleti delavca, cela dva tedna stran od službe, sem zdaj razštelan, ker se ne odpravljam spat pravočasno, ob uri, kot sem to pridno počel pred nastopom tega dopusta. Včeraj me je že tako pobralo, da sem se počutil, kot da bi bil nekje v daljavi in nemo opazoval dogajanje. Odzival sem se, ampak ne prisotno. Na sprehodu sem bil tu ampak stran. Odmaknjen. Nisem zmogel več. Vse je bilo napor. Vse je bila samo ena velika utrujenost, ki zadane tudi psiho. Bil sem telo brez duha. Pomislil sem, da si lahko depresiven zaradi pomanjkanja spanja. Spozabil sem se, kako pomembna je energija in upravljanje z njo. Ne smem jo več polivati naokrog. Računati moram z njo, ravnati z energijo tako, da zdržim ves dan. Da ostanem vključen, da se ne ugasnem, ko bi moral delovati. Ker nisem sam. Je vsaj še nekdo, ki me potrebuje, zato je moja odrasla dolžnost, da s svojo energijo ravnam odgovorno in varčno.

#avgust08 2022, ponedeljek

Garmin ura mi že več kot teden dni povzroča težave, zdaj sem jo odposlal na servis, ker nima smisla vztrajati tako naprej. Med nedeljsko turo, ko se mi je po pol urah teka vnovič ugasnila, sem se odločil sprejeti stvari takšne kot so in jo pustil izklopljeno. Nato sem nadaljeval s tekom v sproščenem duhu, brez da bi me karkoli priganjalo. Ko tečem po ustaljenih trasah, to res ni težava, razen če si jo v glavi ustvarim. Seveda pa me jezi, ko nekaj, kar je samoumevno, da deluje in je zanesljivo, odpove. Po drugi strani pa je spet dobro, da se vsake toliko to zgodi, da se zavem, od česa sem odvisen oziroma da je možno biti tudi bolj na free.

#avgust05 2022, petek

Navdušen sem, ker je Čapi uspel preteči skoraj trikilometrsko razdaljo. Res je, da sva se tega lotila na pogon moje jeze, ker je bil pes pred tem tako divji in neposlušen. Pa sem mu rekel, da če že imaš takšno silno potrebo po dati energijo iz sebe, pa greva. Ti bom jaz že pokazal, kako se troši energijo. V cilju ni omagal, po dvorišču se je še naprej igral in preskakoval betonsko oviro. Odlično. Zdaj vem, da že zmore malo daljšo razdaljo, ki ima zadovoljujoči učinek tudi name.

Potem sem premišljeval o svoji aktivnosti. Zjutraj tečem sam, zvečer malo s psom in v zadnjem tednu še pred spanjem po tekalni stezi. Nekaj kilometrine se pa vendarle nabere tako mimogrede.

Imam malo slabe vesti, ker se mi zdi, da včasih kot oče ne dohajam otrokovemu razvoju in da se na njegove potrebe ne znam ustrezno odzvati. Zdi se mi, da mi zadnje čase kar pogosto spodrsne. Začutil sem potrebo po spremembi na bolje. Prej sem na to gledal drugače in se vzgoje loteval bolj na pamet, z levo roko, po občutku, Spoznal sem, da je čas, da se na tem področju opolnomočim. Naložil sem si zvočno knjigo o metodi Montessori. Uganite, poslušam med tekom. Dve muhi na en mah.

#avgust03 2022, sreda

Še preden je sonce vzšlo sem bil nekje na polovici svojega jutranjega teka. V tistem trenutku sem bil na poljski poti, vseokrog mene so bile njive. Glavo sem med tekom po poti obrnil v levo in se zazrl v poslopje šole v daljavi. V vidnem polju sem zaznal, kako se premikam, kako oddaljene stvari stojijo kljub temu pri miru in tiste v bližini kako ostajajo za mano, kako se vsebina v tem delu vidnega polja hitro spreminja. Zaznal sem se v gibanju, zavestno, kot da bi bil izven sebe in občudoval to zmožnost, da se gibam. Ja, to akcijo, te premike ustvarjam jaz. Zdelo se mi je, da imam hitrost, čeprav tempo v resnici ni bil hiter. Zavedal sem se, da imam zdaj to danost, ki jo uživam že toliko let in da bom to sposobnost enkrat izgubil. Upam, da še dolgo ne. V tem zgodnjem jutru sem tako začutil posebno spoštljivost do narave nasploh okrog mene, sveta in sebe v njem kot akterja, ki v tem trenutku deluje, ko se bo dan šele pričel prebujati.