#september30 2022, petek

Načrtujem, da si v naslednjem mesecu uredim delavnico za orodje. Veselim se kot otrok, da bom imel svoj prostor, recimo neke vrste sobo, ki bo namenjena izključno za delavnico. Že sem si naročil dve mizi v varianti pulta, regalno omaro in stenski organizator orodja. Sem neučakan, ker so to bile dolga leta samo fantazije. Prostor je potrebno še predhodno izprazniti in tega bi se lotil kar takoj, vendar je zdaj največji izziv najti primeren čas, ko bi lahko to počel. Če sem bil še pred leti brez nekega pravega zares svojega orodja, sem z načrtnim in postopnim nabavljanjem po principu malo po malo zdaj že ponosen lastnik lepega kosa in imam kaj prijeti v roke. Ko bom pa imel urejeno in za to namenjeno delavnico, bo nadgradnja moje lastne opreme lažje izvedljiva in v večjo veselje. Prepričan pa tudi sem, da bom s tem navdušenjem nad orodjem za delo s tem navdušil tudi otroka.

#september28 2022, sreda

Včeraj zvečer sem se malo pred deveto po opravljenem dnevu zleknil na kavč dnevne sobe pred sam tv, kjer se je vrtela neka kriminalna serija, in si odprl pločevinko piva. Počasi sem ga pil in pri tem zavestno užival. To bi mi lahko kar stopilo v navado.

Zjutraj pa je že kar beda, ki se kaže skozi meglo. Gosta je in z malo mokre podlage, ki jo na makedamu pušča zdaj vsakodnevni dež, kolisa ne deluje prav nič prijazno do tekača.

Ženi sem omenil idejo, da bi se pa morda vendarle udeležil ljubljanskega maratona konec, ki bo konec naslednjega meseca. Idejo sem znova opustil, ker mi ni do trošenja energije z organizacijo in logistiko, da prideš do tja in od tam nazaj domov.

#september27 2022, torek

Najbolj žalostne zgodbe s terena so mi te vrste, da eden od zakoncev umre, preživeli od zakoncev pa je že toliko dementen, da vedno znova pozablja, da mu je partner umrl in namesto tega pričakuje, da se bo vrnil iz bolnice. Kako grozno, da z nekom živiš vso življenje, si z njim deliš vse, kar imaš, najglobje misli in čustva, dušo in telo, na koncu pa ti možgani ne dopustijo spoznanja, da je konec vajinega skupnega življenja. Oropan si žalovanja, potisnjen v utvaro do konca svojega življenja in vprašanje je, kaj je to potem še sploh življenje ali od življenja.

Prebudil sem se dobro uro pred alarmom budilke, misleč, da sem slišal alarm za bujenje. Očitno je šlo za slušno halucinacijo. Prisežem pa, da je bilo živo, resnično. Kasneje pa, ko sem dejansko vstal in zlagal oprano perilo iz pralnega stroja v boben sušilca, slišal zvok, ki ga odda mobilni telefon med izvajanjem fotografiranja. Prisežem ponovno, bilo je živo, resnično. Malo srhljivo. Pogledal sem na svoj mobitel, če sem po pomoti nevede pritisnil na sprožilec fotoaparata, pa je bil telefon zaklenjen, aplikacija za fotografiranje ni bila v delovanju. Čudno. V dveh urah dve slušni halucinaciji. Se z mano kaj dogaja?

#september26 2022, ponedeljek

Izpustil sem štiri službene dni in ko se zdaj vračam nazaj v delovno okolje, se mi zdi, da je pretekla era. Res je tudi, vmes je bil še vikend.

September je moj najljubši mesec, vendar ne v deževni obliki ali v stanju po dežju. Rad imam ravno pravšnjo temperaturo zraka, da me ne zebe in da me ni vroče. Takšno vmesno temperaturo, da se mi pod pazduho ne naredi madež od švica.

Ko sva se z malim danes uspavala in se vozila v avtomobilu po makedamski poti, sem se spomnil, da mi je september, kot se je izrisal tega dne, dokler ni seveda spet začelo deževati, tisti moj september in da sem do tega premalo čuječ, saj bo kmalu že oktober.

Premalo čuječ pa sem še za kaj drugega. Recimo včeraj sem imel nekaj situacij, ko se ne spomnim, da bi mi žena nekaj govorila in da sem jo poslušal.

#september20 2022, torek

Včasih se mi zdi, da je dan enak dnevu in da je to prekletstvo, ker se vsak dan znova zbudim v istem obrazcu ali rutini. Po drugi strani pa se potem zavedam, da je to, če se samo isto obrača, mir ter varnost. Naj smo samo zdravi, ker če kdo zboli, potem je vse huje.

Včasih si želim, da bi bilo doma več rok, ki bi pomagale pri skrbi za malega. Potem v drugi situaciji pa mi paše, da ni veliko drugih, na katere bi se lahko naslonil in sva zato bolj povezana kot bi bila sicer

#september19 2022, ponedeljek

Konec prejšnjega tedna je bil v mojih očeh pester. V petek sva bila z malim sama. Najlepše mi je bilo, da sva šla skupaj spat in zaspal sem ob njem na njegovi postelji. Dobro, da sem zaspal z njim, ker v soboto sem imel budilko nastavljeno že ob 3.01 uri. Odločen sem bil opraviti še z zadnjim daljšim tekom na Leonovi tekaški lestvici 2022. Ta izziv sem sprejel kot priložnost preživeti malo več časa zgolj s samim seboj. Ostala mi je dolžina 39 km in ko tudi ostali procesi v življenju tečejo, je potrebno zagrabiti priložnost, preden se kaj zakomplicira. Prišla je meteorska jesen, več bomo zbolevali, žena bo kmalu spet dežurna in kakšen dan še odsotna, potem bo kdaj slabše vreme in zna priti tudi obdobje, da je vse ostalo ok, a moja motivacija ali psihična pripravljenost zatajita.

Čeprav je precej deževalo, sem bil odločen zato zdaj opraviti to še preostalo svojo nalogo in sem jo, pa še precej dobro. Po opravljeni nalogi nisem začutil neke posebne evforije ali zadoščenja, ker mi je uspel vseeno velik podvig, ki mi je čez poletje predstavljal problem. Sem se pa v cilju že začel spraševati, kaj mi bo pa zdaj predstavljalo resnejši tekaški izziv. Na neki ravni sem začutil, da sem morda prehitro opravil s temi večjimi dolžinami, saj leto še traja in bo še kar nekaj časa trajalo, da nastopi novo. Na mojem seznamu tekaškega cilja za letos so ostale zgolj še polmaratonske dolžine in te sem že sedaj jemal precej z lahkoto. To so teki, ki jih bom oddelal v glavnem kot sprostitev, dobesedno, ker ne terjajo nekih psihičnih priprav, ni potrebno razmišljati, kaj bom pil in jedel, ker jih lahko vse oddelam na tešče in brez pitja tekočine. Za ta zadnji daljši tek pa mi je vendarle nekaj v ponos, da sem po teku funkcioniral, kot da se ni nič zgodilo.