#januar17 2022, ponedeljek

Ob odhodu iz službe, ko sem zapiral vrata prtljažnika na svojem parkiranem avtomobilu, me je sodelavka vprašala, kako sem preživel dan in ali je imela polna luna kaj vpliva. ‘Ja, name ga ima’, sem odvrnil, ‘s tem da se danes kar presenetljivo dobro držim’. Tretji ponedeljek v novem letu naj bi tudi nosil največ teže upada nekih zanosov, evforija ob novem ciklusu upade in depresija pride na površje. Za novo leto nisem pričakoval velikih premikov, zato me ta ponedeljek ni razočaral. Ko si starš, je ponedeljek energijsko gledano enak soboti ali nedelji, razlika je samo v tem, ali ostaneš doma ali greš v službo. Stalno si v pogonu, navada je, da ti zmanjkuje moči za vse, kar bi naj postoril.

#januar16 2022, nedelja

‘Meme’ je na mojo prošnjo razlagal razliko med pravoslavno in katoliško vero. Ko je trosil kot na predavanju v naši mali kuhinji zbrano občinstvu, sem zaradi pomanjkanja prostora za mizo sedel na tleh med podboji vrat, na brvi podobni blazini, ki se sicer uporablja v fizioterapevtske namene. Mali je bil nekje v sredini kuhinje in se delal, da bere svoje knjige. Naenkrat je pristopil do mene in mi pokazal, naj mu dam prostor, da se usede k meni. Stisnil se je in skupaj sva poslušala ‘Memija’. To je bil tisti trenutek, za katere se živi.

#januar15 2022, sobota

Tekel je pred nama in se vsake toliko obračal, če mu slediva, kaj nama želi pokazati. Bili smo *na igralih* pri njegovem vrtcu, pa ga je bil čist ponos. Na vsakem igralu je bil le za hip, da sva videla, kako se igrajo. Še pokazat nama je šel, kje je vhod v vrtec. V sebi vem, da je danes izkušnjo z vrtca dobro povezal z občutkom družinske topline in varnosti. Ponosno sem se oziral za njim, kako razposajeno teka po vrtčevskem okolišu in se počuti tu doma. In potem smo se peljali proti domu in izjavi, da ‘ne domov’.

#januar14 2022, petek

Sprašujem se, kaj se bo zgodilo, če se preneham upirati in pustim življenju, da se odvije, kakor se odvije. Da pustim sprejeti, da je, kar je. Se bo potem bolje končalo? Sprašujem se, ali je takšno razmišljanje zgolj moja obramba pred težo resničnega življenja, ki jo težko sprejemam oziroma nimam rešitev. Je to moj odziv na nekaj, pred čimer čutim nemoč? Življenje morda ni borba, ampak izziv kako sprejeti, da se ti zgodijo tudi subjektivno slabe in nepravične stvari. Morda je rešitev v tem, da se vsak dan opomniš, da je morda lahko zadnji. Da zares živiš s tem zavedanjem. Sam se pogosto in predvsem ko tečem, samosprašujem, ali sem se v tem času dovolj angažiral, da bom za svojega otroka lahko nekoč nek kompas, sploj če zdaj umrem. Kakšno duhovno zapuščino bi mu zapustil? Sem mu pripravil dober teren za življenje, ki bo šlo naprej?

#januar13 2022, četrtek

V dnevni sobi pri pradedu je običaj, da se usede na mali stol, praded pa uštima narodno zabavno muziko z videospoti na televiziji. Ko je na sporedu Ansambel Franca Miheliča, ki smo si ga zapomnili po najbolj širokem nasmehu na svetu, ki si ga lasti stric na harmoniki, bojda sam Franc, ga mali posnema in nagrmači obraz v zaigran nasmeh od ušesa do ušesa. To ti je slika! Mi pa v smeh, ko ima mali svoj posnemalni nastop. Taki večeri polnijo življenje.

#januar12 2022, sreda

Dobili smo obiske, pa sem se umaknil na mraz. Umaknil sem se, ker sem si prav takrat to lahko z manj slabe vesti privoščil. Mali je bil z obiski okupiran, prav nič mu ni manjkalo; še več, dogajalo se mu je. Jaz sem medtem šluknil pivo in na delavski lestvi vrtal v opeko ter montiral dodatno varnostno kamero. Preko kamere bom spremljal dostavo paketov in si kratil domotožje, ko se me prime. Pomislil sem, da če bi ležal v bolnici, bi mi pogled na domače dvorišče v živo lajšal turobne vsedni, ko ti pogled se more seči dosti dlje od postelje, in mi držal pamet pri zdravju.