#november29 2021, ponedeljek

Ko sva stopila zapustila zdravstveni dom, sem nanj začutil drugačno energijo. Kot da bi mu padlo kaj težkega s pleč. Mislim, da se je nasmejal. Čez nekaj deset metrov me je povlekel za sabo, začel je teči in mi narekoval, naj počnem isto, z njim. Veselil se je snega ob pločniku. Za oknom verjetno zobozdravnikove ambulante naju je opazovala gospa, zdravnica ali sestra, ujel sem njen pogled in nasmeh. Malo ji je bilo nerodno, ko sem se ji med igro z malim na hitro pozdravil. Takrat sem se še bolj zavel, kakšno srečo imam, ker sem oče temu krasnemu otroku. In kakšno odgovornost, da ga pripravim na ta svet, da ga opremim s tistim, kar mu bo pomagalo pri spopadanju z vsem, kar pač življenje tudi nelepega prinese.

#november28 2021, nedelja

Dež, tečna nedelja. Da bi ne bila tako tečna, sem v dnevno sobo odvlekel paket z garažno omaro, ki je nerazpakiran stal prav v garaži že skoraj dvajset dni. Zaradi drugih okoliščin ni bilo prilike, da bi se ga lotil prej. Za malega bo to ziher dogodek, sem pomislil. Pomaga pri razpakiranju in montiranju, njemu je to top, meni pa tudi ob hkratnem treningu potrpežljivosti, ko mi kakšen kos odvleče stran od sortiranega kupa. Sva do konca omaro sestavila skupaj, da se bo zdaj, ko bo v garaži, spominjal na ta najin dogodek, na najin proces, na naju, na sodelovanje in vključevanje v resničnost.

#november27 2021, sobota

Enkrat okrog tretje popoldne me je začelo zmanjkovati. Umaknil sem se na kavč in zvil v polklopčič. Očala sem že prej dal na okensko polico, da jih mali ne bi dosegel. Ko me je med svojo igro zaznal, da sem proti offu, mi je prinesel nekaj svojih igračk, njemi najljubših ta hip. Tako čuječ je, da se mi srce joče. Pa ne od žalosti, ampak iz srca, ker je otrokovo srce tako bogato.

Potem sem spal približno eno uro. Vstal sem spočit, ampak me je spet kmalu pobralo. Čutil sem, da se me loteva bolezen. Ampak za zdaj je ni, hvala!

#november26 2021, petek

Sam se je vsedel na otroški stol za mizico v ambulanti pri pediatru in mi rahlo nervozen in sramu začel dajati znak, naj se premaknem bližje k njemu. S seboj je imel traktor, ki mu ga je kupila mami. Vzel sem ga v naročje in šla sva po prostoru. Zamotil sem ga z ogledom vodnega zbiralnika, ki sva ga lahko videla iz vseh oken čakalnice. Velik ‘bim mam’ je to po njegovo. Gledala sva živali na steni in dobil je nasmešek. Pri zdravnici pa sva opravila zgledno, namreč niti enkrat ni zajokal, pa na to nisem dajal pozornosti. No, ust pa falot vendarle ni hotel odpreti, ampak je zdravnica rekla, da ni treba na silo.

V trgovini si je pred vso izložbo mamljivih pekovskih dobrot izbral navadno žemljico. Tako skromno. Ko sem mu kasneje v avtu ponudil res slasten in mehak konopljin rogljiček, je naprej vztrajal pri navadni žemljici.

#november24 2021, sreda

Kazal mi je, da ga srbi oziroma naj ga božam za vratom. Stopil sem po kremo za telo in ga začel masirati. Po nekaj dotikih je zaprl oči in v sedečem položaju na meni zaspal. Položil sem ga v posteljico in se čez čas še sam zleknil na posteljo zraven. Ni minilo dolgo, ko je prilezel iz svoje postelje k meni. Pogledal me je in se ob meni ulegel nazal. Presenetil me je njegov odziv, ker ni bilo joka, ker nisem mama. V tem desetih dneh sva naredila velik napredek v povezanosti. Potem je zaspal z glavo na zadnjem delu postelje. Na eni strani telesa je imel ob sebi slona, na drugi medveda. Jaz sem bil z glavo na medvedu.

#november23 2021, torek

Ko je že vedel, da ga čaka groza z jemanjem krvi v laboratorju zdravstvenega doma, ko je z mamo v njenem naročju stal zunaj v vrsti, me je videl prihajati in sem ga slišal na daleč, da je na glas povedal z mero navdušenja, da prihaja ‘ati’. To me vzdigne.

Zvečer, na kavču pred risankami na tv, ki so odobrene z izrednim odlokom starša, se je mali stiskal k meni. Žena je šla delat nekaj za službo, pa je bilo malemu povsem dovolj, da sem bil jaz tam. Bolan se je ulegel in naslonil glavo na mojo nogo. Zvil se je v polklopčič in mirno gledal risanko počivajoč na meni. In jaz, vse je cvetelo na meni. Cvetelo!